9. SIMPOZIJU NA POT

Cilj resnične vzgoje ni le usmerjanje ljudi, da počnejo prave stvari, ampak da uživajo v njih;

ne le da postanejo delavni, ampak da vzljubijo delo; ne le da postanejo učeni,

ampak da vzljubijo znanje; ne le da postanejo čisti, ampak da vzljubijo čistost;

ne le da postanejo pravični, ampak da zahrepenijo po pravici.

(John Ruskin)

 

Vzgojeni za hlapce? Ali res?

V Cankarjevem letu in letu kulturne dediščine se bomo na 9. mednarodnem strokovnem simpoziju Civilna družba in šolski sistem dotaknili področja, ki najbolj odraža posameznikovo življenjsko pot, njegovo individualno in družbeno ravnanje, odnos do sebe in sveta – vzgoje.

Vzgoja pomeni duhovno in značajsko oblikovanje osebnosti. Prične se s prvim dnem človekovega življenja in je gotovo ena najtežjih nalog staršev in vseh tistih institucij, s katerimi se človek sreča v otroštvu in mladosti. Sprašujemo se, kakšne so današnje generacije. So še vedno radovedne in  iskrive? Pozitivno naravnane do dela in vrstnikov? Ali so pasivne, individualistične in brezkompromisne? Ali je permisivna vzgoja (kot neke vrste dosežek naše civilizacije) ustrezna za oblikovanje samostojne, odgovorne in celostno zrele osebnosti? Oblikovanje takšne osebnosti je namreč cilj vsake vzgoje.  

Primarna vzgoja se odvija v družini. Vzgojno-izobraževalne in tudi druge, npr. kulturne institucije, želijo na človeka prenesti določene norme, vrednote in pričakovanja. Kakšna je vzgojna vloga izobraževalnega sistema od vrtca do univerze? V primeru šolskega sistema je potrebno najti neko ravnovesje s starši. Poraja se vprašanje, ali so vzgojno-izobraževalne ustanove spustile starše preblizu. So morda svoje težave v zvezi z vzgojo prenesle na starše in jih s tem še dodatno obremenile? Kaj so vzroki? Kakšna je torej vloga vzgoje v izobraževalnih institucijah? Kako izboljšati sodelovanje med vsemi deležniki vzgojno-izobraževalnega procesa? Pri tem ne smemo pozabiti na to, da je vzgoja danes pod hudim pritiskom najsodobnejših tehnologij, ki otroke zelo zgodaj odmikajo od socialnih veščin, kot so sodelovanje, medsebojna pomoč in empatija.

In kje je mesto za poznavanje in odnos mladih do kulturne dediščine? Spoznavanje lastne kulture in tradicije, spoštovanje in negovanje le-te je osnova za spoštovanje in razumevanje drugih kultur in civilizacij, kar je v času svetovnih migracij izjemnega pomena za mirno  sobivanje ljudi sedaj in v prihodnosti. 

Na simpoziju zato pričakujemo prispevke in konstruktivno razpravo o tem,

  • kako strokovni delavci v vzgojno-izobraževalnih ustanovah umeščamo vzgojo v svoje delo;
  • katere vzgojne elemente najpogosteje uporabljamo in kako se le-ti odražajo v praksi;
  • kakšna je raven sodelovanja s starši in ostalo civilno družbo;
  • s katerimi težavami in dilemami, ki se pojavijo pri vzgojnem delovanju v zavodih, se srečujemo in kako se z njimi spopadamo;
  • kako v vzgojni proces umeščamo poznavanje in odnos do kulturne dediščine. 

Simpozij bo razdeljen na dve sekciji, in sicer:

  1. VZGOJA V IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU in
  2. KULTURNA DEDIŠČINA V ŠOLAH.  

Cilj letošnjega simpozija je razmislek o tem, kako vzgajati in vzgojiti pokončne, delavne in pravične generacije –  ne cankarjansko hlapčevskih.