Črni petek

Med 24. in 29. oktobrom leta 1929, so borze v Ameriki doživele ogromen zlom, katerega posledice so vidno vplivale na ameriško in svetovno gospodarsko krizo. Kriza se je dokončno končala šele po koncu druge svetovne vojne. V Wall Streetovi zgodovini je 24. oktober ostal zapisan kot “črni četrtek”, dan za tem pa so si tečaji delnic nekoliko opomogli, potem sta še sledila “črni ponedeljek” in “črni torek”, ki pa sta dokončno zmanjšala vrednost delnic, katerih tečaji so nato počasi drseli še nekaj let. Borzni zlom leta 1929 je pomenil preobrat v kapitalizmu, saj so zaradi zloma ustanovili ameriško Zvezno komisijo za vrednostne papirje in borzo (SEC). Zvezna komisija je kmalu začela nadzirati popolnoma divje borzno trgovanje, katero je sicer bilo podobno današnjim piramidnim prevaram.

Leta 1929 je borzni zlom ali angleško »The Crash« trajal več dni. Vse se je pričelo z razprodajo trinajstih milijonov delnic 24. oktobra in samomori borznih špekulantov. Trgovanje z delnicami se je proti koncu dneva vendarle umirilo. Zlom je le začasno ustavil podpredsednik newyorške borze in borzni posrednik hiše J. P. Morgan Whitney, ki je začel nakupovati veliko delnic po višjih cenah od ponujene. V petek je bilo poslovanje kar se da normalno in delnice so se celo podražile. V ponedeljek, 28. oktobra, ko se je vrednost delnic znižala za še 13 odstotkov, in torek, 29. oktobra za še dodatnih 12 odstotkov vrednosti, pa se je panična razprodaja nadaljevala. Najhujša kriza je trajala do 13. novembra, do takrat pa je bila vrednost ameriškega gospodarstva že nižja za 30 milijard dolarjev.

Kaj se je v bistvu zgodilo? Kako je nekdo, ki je imel hišo, kmetijo, živino ali tovarno avtomobilov, lahko preko ene noči izgubil prav vse in se zbudil naslednje jutro lačen? Kakšna "čarobna vila" je prišla in s svojo palico naredila ta čudež?

Odgovor na ta vprašanja moramo poiskati v »prvotnih sredstvih«. Poglejmo malo ta čas: zaposlenost je bila visoka, vsi so proizvajali, bilo je vsega. Takrat si je vsak delavec Forda lahko privoščil Fordov avtomobil. To je bila politika vizionarjev in vse je odlično delovalo. Potem so začela investiranja, nič ni bilo slabega, vse je raslo iz dneva v dan. Vsi so dobivali in vsi so bili zmagovalci, ne samo na borzi, temveč tudi v ostalih sferah gospodarstva. Tako si je John razširil kmetijo za dvojno, Bill je sanjal o svojem novem proizvodnem obratu, a tisti pogumnejši so na borzi našli svoj »neverland«.

Ampak vrnimo se na prvotna financiranja. To je bil čas, kot smo že rekli, izjemno hitre rasti in predvsem je to bil čas, ko se je denar včrpaval v sistem brezsmiselnosti. Ni bilo kredita, ki ga nisi mogel dobiti. Samo si rabil zastaviti svoje pridobitve. Ampak kdo tega nebi naredil, ko so bili dobitki ogromni, a zmagovalci vsi. In ljudje so se zaceli zadolževati. Vse več in več, namesto da so sposojeno vračali, oni so se še bolj zadolževali in s refinanciranjem servisirali kredite. Logika je bila taka, da če na 1$ dobim 3$, potem lahko na 100 dobim 300$ in potem mi nebo problem vrniti sposojenih 100…in "vila" je podarjala kot v pravljici.

In potem je dobra vila naenkrat postala zlobna in prišel je dan, ko je rekla prvemu, ki je to jutro prišel: "Žal mi je ampak ne moremo vam odobriti vaš zahtevek za refinanciranje. Moramo vas zaprositi, da nam jutri vrnete vse kar smo vam posodili. Hvala za razumevanje."

Ujet človek je izšel malo jezen, vendar nezaskrbljen, ker je vedel, da ko proda svoje delnice, da bo imel dovolj denarja da vrne vili posojilo in mu bo še zelo veliko ostalo. In mislil je, da je vila malo butasta, ker ne verjame v njega in v bogastvo, ki ga po pridobil. Tisto kar ubogi človek ni vedel, je to da je ta dan vila odbila tudi vse druge zahteve za refinanciranje, ter da je na borzo šlo še zelo veliko ljudi podobnih njemu.

Vse ostalo je preteklost. In niso živeli srečno do konca svojih dni.